PRENESI PDF:

ODLOK 

O VARSTVU ZASEBNOSTI, PREPOVEDI NENAROČENEGA POSLOVANJA IN OSEBNI ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI URADNIH OSEB

(Uradno prečiščeno besedilo – velja od 11. 02. 2026)
https://tinyurl.com/bdd8uy3y 

 

ODLOK

Na podlagi neodtujljive pravice do samoodločbe, 35. in 36. člena Ustave RS (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, nedotakljivost stanovanja), 53. člena Ustave RS (varstvo družine), 26. člena Ustave RS (odškodninska odgovornost) ter v povezavi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o poslovnih razmerjih in Kazenskega zakonika (KZ-1), Družinski svet Družine Bellis izdaja:

 

O D L O K

O VARSTVU ZASEBNOSTI, PREPOVEDI NENAROČENEGA POSLOVANJA IN OSEBNI ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI URADNIH OSEB

 

(Uradno prečiščeno besedilo – velja od 11. 02. 2026)

 

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

(Namen in pravna podlaga)

              (1) Ta odlok ureja pravna razmerja med Primarno Pravno Osebnostjo »Družina Bellis« (v nadaljevanju: Družina) ter člani Društva Belis na eni strani ter vsemi zunanjimi sekundarnimi pravnimi entitetami, vključno z organi Republike Slovenije, lokalnimi skupnostmi in gospodarskimi družbami (v nadaljevanju: Pošiljatelj) na drugi strani.

              (2) Odlok temelji na ustavni pravici do zasebnosti in svobodne izbire pogodbenih razmerij. Vsak akt, ki posega v sfero Družine brez predhodnega soglasja, se šteje za kršitev zasebne lastnine in osebnostnih pravic.

 

II. PREPOVED NENAROČENEGA POSLOVANJA IN VROČANJA

 

2. člen

(Definicija kršitve)

             

              (1) Izrecno je prepovedano pošiljanje kakršnihkoli fizičnih pisanj, priporočenih pošiljk, elektronske pošte ali SMS sporočil na naslove članov Družine ali Društva Belis, če:

              a) Član Družine ni predhodno podal pisne vloge ali zahteve za tak postopek.
              b) Ne obstaja veljavna, obojestransko podpisana pogodba med članom Družine in
Pošiljateljem.

              (2) Vsako tovrstno dejanje se v skladu z določbami tega odloka šteje kot nenaročena ponudba in motenje posesti ter vdor v informacijsko zasebnost.

 

3. člen

(Pravna kvalifikacija dejanja)

            (1) Pošiljanje uradnih pisanj brez pravne podlage v soglasju (pogodbi) se obravnava kot poskus vsiljevanja jurisdikcije, kar je v nasprotju z načelom suverenosti posameznika.

              (2) V skladu s Kazenskim zakonikom (KZ-1) se takšna dejanja, če se ponavljajo ali so vsiljiva, lahko kvalificirajo kot znaki kaznivih dejanj:

              – Neupravičena osebna preiskava (kršitev zasebnosti),
              – Zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic (257. člen KZ-1), če uradna oseba deluje izven pooblastil, ki jih prizna Družina.

 

III. POGODBENA KAZEN IN ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST

 

4. člen

(Soglasje s pogoji poslovanja)

              (1) Vsak Pošiljatelj (uradna oseba, ki se podpiše pod dokument, ali oseba, ki odredi pošiljanje), ki na naslov člana Družine pošlje nenaročeno pošiljko, s tem konkludentnim dejanjem:

              a) Priznava pristojnost tega Odloka in Uradnega lista Družine Bellis.

              b) Pristaja na cenik storitev obdelave nenaročene pošte.

 

5. člen

(Višina odškodnine in stroški)

              (1) Za vsako posamezno kršitev iz 2. člena tega odloka (poslano pismo, obisk na domu, e-sporočilo) se Pošiljatelju zaračuna pogodbena kazen in administrativni stroški v višini:
5.000,00 EUR (pet tisoč evrov).

              (2) Znesek zapade v plačilo takoj po prejemu pošiljke. V primeru zamude se obračunajo zakonite zamudne obresti po veljavni zakonodaji RS (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti).

 

6. člen

(Osebna odgovornost uradnika)

              (1) Skladno s 26. členom Ustave RS, ki določa odgovornost za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem v zvezi z opravljanjem službe, Družina Bellis uveljavlja odškodninski zahtevek neposredno proti fizični osebi (podpisniku), ki je kršitev povzročila.

              (2) Družina si pridržuje pravico, da bo terjatev izterjala z vsemi pravnimi sredstvi, vključno z rubežem osebnega premoženja povzročitelja, na podlagi priznanja dolga, ki nastane s samim dejanjem kršitve tega javno objavljenega Odloka.

 

IV. NIČNOST AKTOV

 

7. člen

(Ničnost vročanja)

              (1) Vsaka pošiljka, vročena v nasprotju s tem Odlokom, je pravno nična in ne ustvarja nobenih pravnih posledic za člane Družine Bellis.

              (2) Fikcija vročitve po ZUP-I ali drugih podzakonskih aktih državnih ustanov (vročilnica, 7 ali 15-dnevni rok) za člane Družine ne velja, saj so postopki, sproženi brez uradne vloge člana ali brez soglasja (pogodbe), pravno – neobstoječi (non-est).

 

8, člen

(Varstvo članov Društva za srečno življenje Bellis)

 

              (1) Vse določbe tega Odloka o prepovedi nenaročenega poslovanja, vdora v zasebnost in osebni odškodninski odgovornosti iz 2., 4. in 5. člena tega Odloka se v celoti in pod enakimi pogoji uporabljajo tudi za vse člane Društva za srečno življenje Bellis, katerega ustanoviteljica in skrbnica je Družina Bellis.

              (2) Člani društva uživajo varstvo v skladu s Statutom društva in določbami o varstvu osebnih podatkov (GDPR /8. člen URS, po katerem GDPR velja neposredno/, eZVDZ in ZVOP-2), saj se vsako nepooblaščeno pridobivanje njihovih podatkov s strani zunanjih entiteti brez predhodnega pisnega soglasja Družine šteje za kršitev informacijske zasebnosti po 2. členu (2) odstavek.

              (3) Pošiljatelj, ki stopi v stik z registriranim članom Društva za srečno življenje Belis brez izrecne predhodne uradne vloge, zaprosila ali urejene pogodbe, s tem dejanjem prizna osebno odgovornost in obveznost plačila odškodnine v višini 5.000,00 EUR na posamezno kršitev, kot je določeno v 5. členu tega Odloka.

 

9. člen

(Uveljavljanje pravic in razmerje do državnih organov)

              (1) Družina Bellis kot primarna pravna osebnost nastopa kot pooblaščeni zastopnik vseh svojih članov in članov Društva za srečno življenje Bellis v vseh komunikacijskih postopkih s tretjimi osebami.

              (2) Vsak poseg v zasebnost člana društva, ki se izvaja brez upoštevanja tega Odloka, se šteje za neveljaven in pravno neobstoječ (non-est).

              (3) V skladu s 26. členom Ustave RS in 6. členom tega Odloka so uradne osebe, ki sprožijo postopke proti članom društva brez predhodnega soglasja, osebno odgovorne s svojim premoženjem, saj delujejo izven pooblastil, ki jih priznava interni pravni red Družine Bellis.

              (4) Ta člen v povezavi z 8. členom zagotavlja, da se statutarna zaščita društva prepleta z neodtujljivo pravico do samoodločbe in varstvom družine po 53. členu Ustave RS.

 

 

10. člen

(Standardizacija digitalne in analogne identitete ter neposredno varstvo po
URS [8, 15, 26], GDPR [5, 12, 25, 82], e-ZVDZ [4, 5, 6, 8, 12], ZVOP-2 [6, 43], ZOI-1 [2], ZOIzk-1 [3] in ZMatR [4])

 

              (1) Enotnost identitete in stroga identičnost zapisa: Identiteta člana Družine Bellis ali uradno registriranega člana Društva je enovita in nedeljiva, ne glede na to, ali je zapisana v analogni obliki (papir, kuverta, fizična vročilnica) ali v digitalnih sistemih (podatkovne baze, e-vročanje). V skladu s tehnično specifikacijo NSDE-TECH-ASCII-01/2026 ( https://tinyurl.com/2uzmzdm5 )se identiteta določa izključno na podlagi stroge bitne in grafične identičnosti zapisa. Vsako odstopanje v zapisu se šteje za napačno identifikacijo, ki onemogoča pravno veljavno povezavo z naravno osebo in živo bitje spreminja v namišljeno in neobstoječo pravno fikcijo.

              (2) Zakonska utemeljitev točnosti in prepovedi spreminjanja: Vsako odstopanje od unikatne identitete, kot je zapisana v uradnem matičnem registru (CRP), se šteje za nezakonito spreminjanje identitete na podlagi naslednjih določb:

             - Načelo točnosti (člen 5(1)(d) GDPR in 6. člen ZVOP-2): Upravljavci so dolžni zagotoviti točnost podatkov. Zapis »IME PRIIMEK« (vse velike tiskane črke) ali                        dodajanje vljudnostnih predpon (npr. »Gospod Ime Priimek«) predstavlja netočen podatek, saj se ASCII koda in binarna vsota (checksum) takšnega zapisa                  ne ujema z uradno identiteto.

             - Pravica do osebnega imena (2. člen ZOI-1): Osebno ime zagotavlja varstvo osebnosti in dostojanstva; vsako administrativno spreminjanje zapisa (npr. v ALL                    CAPS) krši to temeljno pravico.

              - Integriteta javnih listin (3. člen ZOIzk-1): Osebna izkaznica dokazuje identiteto s točnimi podatki; kakršno koli spreminjanje digitalnega niza ali analognega                     zapisa, ki ni v skladu z listino, je nedopustno.

              - Vgrajeno varstvo zasebnosti (25. člen GDPR): Sistemi (državni organi, Pošta) morajo biti privzeto nastavljeni tako, da spoštujejo jezikovno pravilnost in                                digitalno integriteto posameznika brez nepooblaščenega profiliranja.

 

              (3) Neveljavnost identifikacijskih dokumentov zaradi administrativne prevare: Identifikacijski dokumenti (npr. biometrične osebne izkaznice), ki vsebujejo zapis imena v obliki »IME PRIIMEK«, so v skladu s 616. členom Obligacijskega zakonika (OZ) pravno neobstoječi. Ker je vlagatelj podpis na upravni enoti podal v dobri veri, da bo dokument izdan s točnim osebnim imenom v skladu z 2. členom ZOI-1 in zapisom v CRP, organ pa je brez izrecne zahteve za spremembo osebnih podatkov v tem primeru osebnega imena in priimka samovoljno uporabil administrativno fikcijo, se takšno dejanje šteje za prevaro.

Podpis, pridobljen z zavajanjem o naravi digitalnega zapisa, ne ustvarja pravno veljavnega dokumenta.

Takšna osebna izkaznica ne more služiti kot dokaz identitete, saj temelji na sistemski prevari in zlorabi zaupanja vlagatelja.

Dokument je po internem pravnem redu Družine Bellis in splošnih načelih obligacijskega prava pravno neobstoječ (non-est).

 

              (4) Digitalna prevara in vdor v zasebni prostor: Organ ali izvajalec poštnih storitev (Pošta Slovenije), ki v komunikaciji uporabi takšno neveljavno identiteto, stori dejanje napačno vsiljene vročitve. Skladno s 6. členom e-ZVDZ in 616. členom OZ se to dejanje kvalificira kot sodelovanje pri prevari in kraji identitete za namene goljufije v sodelovanju z državnimi ustanovami (SDH in druge).

 

(5) Neposredna izvršljivost kazni: Za vsako kršitev identitete (uporaba neveljavne ID fikcije ali napačen zapis) se povzročitelju zaračuna pogodbeno dogovorjena kazen v višini 5.000,00 EUR. Ta določba se v skladu z 8. členom Ustave RS izvaja neposredno preko 82. člena GDPR. Skladno s 15. členom Ustave RS in drugim odstavkom 26. člena Ustave RS se ta kazen izvrši neposredno na podlagi Ustave RS, brez vmesnega odločanja inštitucij, ki so same udeležene v zgoraj opisani prevari.

              (6) Digitalna prevara in vdor v zasebni prostor: Organ ali izvajalec poštnih storitev (Pošta Slovenije), ki v komunikaciji uporabi spremenjeno identiteto (analogni zapis na papirju ali digitalni vnos), stori dejanje napačno vsiljene vročitve v zasebni poštni nabiralnik kot podaljšek zasebnega prostora. Skladno s 6. členom e-ZVDZ se to dejanje kvalificira kot digitalna prevara in kraja identitete za namene goljufije v sodelovanju z državnimi ustanovami (SDH in druge).

 

              (7) Ničnost aktov in pravnih posledic: Vsi akti, vročilnice ali položnice, ki vsebujejo spremenjeno identiteto, so v skladu s 4. in 5. členom e-ZVDZ pravno neobstoječi (non-est) in za naslovnika ne ustvarjajo nobenih pravnih obveznosti.

 

              (8) Neposredna izvršljivost na podlagi Ustave RS: Za vsako kršitev identitete se povzročitelju zaračuna pogodbeno dogovorjena kazen v višini 5.000,00 EUR na posamezno kršitev. Ta določba se v skladu z 8. členom Ustave RS izvaja neposredno preko 82. člena GDPR. Skladno s 15. členom Ustave RS (neposredno uresničevanje pravic) in drugim odstavkom 26. člena Ustave RS (pravica do neposrednega povračila škode) se ta kazen izvrši neposredno na podlagi Ustave RS. Ker gre za kršitve temeljnih človekovih pravic iz II. poglavja Ustave, za uveljavitev terjatve ni potrebna odločba sodišč, ministrstev ali drugih inštitucij, temveč obveznost plačila nastane v trenutku kršitve identitete.

 

V. KONČNE DOLOČBE

 

11. člen

(Javna objava)

              (1) Ta odlok je javno objavljen v Uradnem listu Družine Bellis (https://www.uradni-list-druzina-bellis.eu/) in stopi v veljavo z dnem sprejema na seji Družinskega sveta, to je 9. 2. 2026.

              (2) Z objavo tega odloka se šteje, da so vse tretje osebe z njim seznanjene (ignorantia iuris nocet).

 

              Priloge: https://www.uradni-list-druzina-bellis.eu

              - Tehnični dokaz o nezakonitem spreminjanju ID: Na podlagi ASCII analize je operator enakosti med "Ime Priimek" in "IME PRIIMEK" vedno FALSE.                                 Povezava do standarda: https://tinyurl.com/2uzmzdm5.

              - Pravna podlaga: Kršitev načela stroge identičnosti po 4. in 6. členu e-ZVDZ: https://tinyurl.com/3e5rpmve

 

 

Podpisniki – Ustanovni skrbniki Družine Bellis:
Iviliana Bellis, l.r.
Mihael Bellis, l.r.
Aleksander Bellis, l.r.
Miran Bellis, l.r.

Ljubljana, 11. 02. 2026 

Za: Iviliana Bellis, direktorica

 

POJASNILO:

Fikcija proti fikciji: Ko administrativna samovolja stopi v past lastne logike

Odloku o varstvu zasebnosti poslovanja

Sodobna birokratska država temelji na mehanizmu, ki je v svojem bistvu prevara, preoblečena v zakon: to je fikcija vročitve. Gre za pravni konstrukt, ki pravi: "Če pisma ne prevzameš, se pretvarjamo, da si ga prebral." S tem instrumentom sistem sili državljana v nenehno pozornost, v strah in v reaktivnost. Vendar pa Družina Bellis s svojim Odlokom o varstvu zasebnosti poslovanja (objavljenim v svojem Uradnem listu) ne zavrača le te igre, temveč njena pravila obrača proti igralcu samemu. Postavi se vprašanje: Če država lahko s fikcijo ustvari pravno dejstvo vročitve, zakaj posameznik s fikcijo pristanka ne bi ustvaril pogodbene obveznosti za uradnika? Odgovor je preprost: Lahko. In to tudi stori.

1. Državna fikcija: Nasilje nad realnostjo

Institut fiktivne vročitve (kot ga pozna ZUP) je priznanje države, da ji za dejansko stanje ni mar. Ne zanima je, ali ste pismo res dobili, ali ste bolni, ali ste na dopustu. Zanima jo le, da teče postopek. To je enostranski diktat. Država reče: "Moje pošiljanje je tvoje prejemanje." S tem krši osnovno načelo prostovoljnosti in sodelovanja. Še huje – s pošiljanjem nenaročenih "informativnih odločb" ali položnic brez predhodne vloge stranke (kršitev 128. člena ZUP) država ustvarja postopke iz ničesar. Uporablja osebne podatke, ki jih je zbrala za en namen in jih zlorabi za drugega (kršitev GDPR).

2. Bellisov odgovor: Odlok kot "splošni pogoji poslovanja"

Tu nastopi genialnost Odloka Družine Bellis. Odlok ni nič drugega kot javno objavljena ponudba za sklepanje pogodbe. V poslovnem svetu in pravnem prometu je to povsem običajna praksa. Ko vstopite na avtobus, s konkludentnim dejanjem (vstopom) sprejmete pogoje prevoznika in ceno vozovnice. Ne podpišete pogodbe, a pogodba je sklenjena.

Odlok deluje enako. Javno sporoča: "Naš zasebni prostor je plačljiv in varovan. Vsak vdor vanj – fizičen ali administrativen (s pošto) – se zaračuna po ceniku." To je zakonit, legitimen in ustavno podprt (pravica do zasebnosti in lastnine) pogoj poslovanja zasebnega subjekta.

3. Past za uradnika: Konkludentno dejanje sprejetja

Ko uradnik, kljub javno objavljenemu Odloku (ki mu je bil v mnogih primerih celo osebno vročen ali poslan v vednost njegovemu organu), vtakne nenaročeno pismo v kuverto in ga pošlje Družini Bellis, se zgodi pravni obrat.

Država trdi: "S tem, ko ti pošiljam, se šteje, da si prejel." Družina Bellis odgovarja: "S tem, ko mi pošiljaš, se šteje, da si sprejel moje pogoje." To je trenutek, kjer fikcija državne vročitve ustvari fikcijo sprejetja Odloka. Uradnik s svojim dejanjem (pošiljanjem) konkludentno pristane na pogoje Odloka. Ne more se izgovarjati, da pogojev ni poznal, saj so javno objavljeni, prav tako pa nepoznavanje prava ne opravičuje kršitev (ignorantia iuris nocet) – načelo, na katerega se država tako rada sklicuje, ko kaznuje državljane.

4. Zaključek: Iz fiktivne moči v realni dolg

Bistvo tega manevra ni "upor", temveč stroga uporaba obligacijskega prava. Če uradnik uporabi vaše podatke in vaš nabiralnik (vašo lastnino) brez vaše vloge, koristi vašo "storitev" procesiranja njegove vsiljene pošte. Odlok za to storitev predvideva nadomestilo (odškodnino/kazen).

S tem ko država vztraja pri fikciji, da je pošta vročena, nevede potrjuje pravni temelj, da je bila storitev opravljena. In ker je bila storitev opravljena pod pogoji Odloka, nastane dolg. Ne dolg države kot abstraktne entitete, temveč (skladno z 26. členom Ustave) pogosto osebna odgovornost uradnika, ki je ravnal protipravno in v nasprotju z voljo "stranke".

Fikcija vročitve tako postane bumerang. Sistem, ki je želel z birokratskim trikom povoziti človeka, se ujame v past lastne formalnosti. Z vsakim nenaročenim pismom uradnik ne pošilja le odločbe – pošilja podpis na pogodbo, s katero se zavezuje k plačilu po ceniku Družine Bellis. To ni upor proti sistemu; to je le dosledno spoštovanje pogodbene svobode, kjer vsako dejanje nosi svojo ceno.

OPOMBA:  Odlok o prepovedi nenaročene pošte države, ki ga je v svojem Uradnem listu objavila Družina Bellis, nikakor ni izraz samovolje ali izmišljanja novih pravil, temveč predstavlja strokovno utemeljen in nujen opomin državi, da mora spoštovati lastni pravni red in ustavno hierarhijo, na katero v praksi pozablja. Odlok v resnici zgolj uveljavlja operativni red, ki temelji na zakonih, ki jih je država sama napisala in ratificirala, a jih uradniki v vsakodnevni administrativni praksi pogosto ignorirajo ali povozijo z nižjimi akti. Temelj vsega je 53. člen Ustave Republike Slovenije, ki državi zapoveduje varstvo družine, ter 35. in 36. člen, ki zagotavljata nedotakljivost zasebnosti in stanovanja, kar pomeni, da se vsako pošiljanje pisanj, za katera nismo podali vloge ali soglasja, po tem Odloku kvalificira kot nedovoljeno motenje posesti in vdor v naš zasebni prostor.

Da bi razumeli, kaj nam prikrivajo, poglejmo praktični primer, kako bi sistem moral delovati v skladu z zakonom in kako deluje zdaj. Predstavljajte si, da stopite v trgovino le takrat, ko potrebujete kruh, in ga plačate; to je naraven odnos, kjer vi sprožite akcijo. Država pa nam prikriva 128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki jasno določa, da se postopek sme začeti in voditi izključno na zahtevo stranke. V praksi to pomeni, da če niste vložili vloge za začetek postopka, vam država ne bi smela poslati nobene "informativne odločbe" ali položnice, saj brez vaše zahteve postopek pravno sploh ne obstaja. Ker pa sistem to ignorira in pošilja akte brez vaše volje, so takšne odločbe po 279. členu ZUP pravzaprav nične in ne bi smele ustvarjati nobenih pravnih posledic, kar je dejstvo, ki ga birokracija sistematično briše iz zavesti ljudi.

Poleg procesnih kršitev gre pri nenaročeni pošti tudi za vprašanje podatkovnega kriminala, saj pošiljanje takšnih pisanj dokazuje, da je država uporabila naše osebne podatke, kot so naslov, ime in EMŠO, v popolnem nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani. Ustava v 38. členu in mednarodna uredba GDPR namreč strogo prepovedujeta, da bi se podatki, ki smo jih državi zaupali na primer zgolj za izdelavo osebne izkaznice, samovoljno uporabili za nadlegovanje z nenaročenimi pošiljkami. Odlok zato uradnike opozarja, da se takšno nepooblaščeno brskanje in uporaba podatkov brez predhodnega pisnega soglasja šteje za kršitev informacijske zasebnosti, ki je ne more opravičiti noben "uradni interes".

Država se rada skriva za institucionalno imuniteto, vendar Odlok jasno izpostavlja 26. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja pravico do povračila škode neposredno od tistega, ki jo je povzročil, kar pomeni, da uradna oseba nosi osebno odškodninsko odgovornost. Ko uradnik podpiše in pošlje nenaročeno pošiljko, s tem dejanjem tiho pristane na pogoje iz javno objavljenega Odloka tega uradnega lista in tvega osebno premoženje, saj po 120. členu Ustave ni dolžan slediti navodilom in protokolom, če so ti v nasprotju z Ustavo in človekovimi pravicami.  Nasprotno. Dolžan je spoštovani 120. člen Ustavo in zakone, ter zakone, ki niso skladni ustavo nadomestiti z višjim pravom, torej ustavo in mednarodnim in EU pravom, ki je nad navodili in nad nacionalno zakonodajo. Ta člen 120 vsakega uradnika brepogodjno ščit pred navodili šefa in navodili zakona, ki je vprašljiv ali krši človekove pravice. Namen Odloka zato ni vzpostavljanje novega prava, temveč deluje kot mogočen opomnik za vladavino prava, ki zahteva, da sta Ustava in človekovo dostojanstvo vedno nadrejena administrativni lagodnosti in birokratskim novelam, vsaka vsiljena pošiljka pa je zato pravno nična.

Družina Bellis z Odlokom državi sporoča le tisto, kar je država sama zapisala v svoje temeljne akte, in sicer, da je država zgolj orodje in ne lastnik državljana ter da upravni postopek nikoli ne sme prevladati nad človekovimi pravicami.

Neville Goddard je zapisal globoko resnico, ki jo je nevroznanost potrdila šele desetletja kasneje, ko je ljudem povedal, da nismo ujeti v telo, temveč smo ujeti v to, čemur dajemo svojo osebno pozornost. Če premislimo, kaj hoče od nas država, vidimo, da zahteva našo absolutno pozornost vsak trenutek dneva, saj naj bi po novem zakonu zaradi strahu pred fiktivnimi vročitvami nenehno gledali v telefone in preverjali nabiralnike, namesto da bi uživali proste dneve brez skrbi. Tega mi ne sprejemamo, saj svojo pozornost namenjamo našim dragim in družini, ki jo varujemo kot punčico svojega očesa, država pa mora ostati le servis, ki se aktivira takrat, ko jo potrebujem jaz in ko jo plačam za uslugo, ne pa da me nadleguje in zahteva vsako minuto mojega življenja, zdravja in premoženja.

Ta stran je miren vrt za dušo in prostor za ustavitev, dihanje ter ponovno odkrivanje sebe, kjer delimo zakone in paragrafe, o katerih sistem pogosto molči, v upanju, da bodo v vas zasadili seme razmisleka. Vzemite tisto, kar potrebujete, naj vam to razsvetli srce ali razburi misli, in ko boste pripravljeni, odletite s te strani lažji, saj ne gre za iskanje sledilcev, temveč za to, da razumete obe strani kovanca in se spomnite svoje prvobitne vrednosti ter situacijo obrnete sebi v prid.

Družina kot Prvobitna Lokalna Samouprava

O pravi naravi 9. in 154. člena Ustave RS

Ko beremo Ustavo Republike Slovenije, se pogosto ustavimo pri površinski interpretaciji, ki nam jo vsiljuje birokratski aparat in spregledamo globino besed, ki so zapisane. 9. člen Ustave pravi: "V Sloveniji je zagotovljena lokalna samouprava." Natančno branje razkrije ključno podrobnost – člen ne govori o "občinski" samoupravi, temveč o "lokalni". Kaj je tisto, kar je najbolj lokalno, najbolj temeljno in najbližje posamezniku? To ni občina kot administrativna enota, temveč je to družina. Družina je osnovna celica družbe, prva skupnost, kjer se vzpostavljajo odnosi, pravila in življenje samo.

Jezik ne laže. Beseda "občina" izvira iz besede "občestvo" in "občevanje". Občina torej ni nadrejena institucija, ki vlada ljudem, temveč je zgolj posledica povezovanja – občevanja – primarnih skupnosti, to je družin. Lokalno samoupravo v svojem bistvu predstavljajo suverene družine, ki se prostovoljno povezujejo v širše občestvo zaradi lažjega urejanja skupnih zadev. Iz tega sledi, da župan, ki ga to občestvo izbere, ni vladar ozemlja, temveč, kot določa 140. člen Ustave, zgolj izvrševalec nalog, ki se tičejo prebivalcev. Njegova naloga je delati izključno v dobro prebivalcev lokalne skupnosti, torej družin, ki so ga pooblastile za upravljanje skupnega dobra, ne pa za gospodovanje nad njihovimi zasebnimi življenji.

Ta hierarhija je v Ustavi jasno začrtana, če povežemo pike. 9. člen (lokalna samouprava) je neposredno in neločljivo vezan na 53. člen Ustave, ki pravi, da država varuje družino. To pomeni, da je primarna naloga vsake oblasti – od župana do predsednika vlade – zaščita te osnovne celice. Če k temu dodamo še 73. člen, ki državi in lokalnim skupnostim nalaga dolžnost varovanja naravne in kulturne dediščine ter ustvarjanje pogojev za zdravo življenje, postane slika jasna. Država in občina sta servis. Če ta servis odpove, če preneha ščititi družino in namesto pogojev za življenje ustvarja pogoje za zasužnjenost in birokratsko nasilje, se mora aktivirati izvorna moč lokalne samouprave – družina sama.

Ker je sistem ušel iz vajeti in pozabil na svoje poslanstvo služenja, je Družina Bellis ravnala v skladu z najvišjim pravnim aktom. 154. člen Ustave določa pogoje za veljavnost predpisov. Medtem ko država svoje predpise objavlja v državnem uradnem listu, Ustava v drugem odstavku istega člena jasno pravi: "Predpisi lokalnih skupnosti se objavljajo v uradnem glasilu, ki ga te same določijo."

Tu se sklene krog suverenosti. Ker je Družina Bellis prepoznala sebe kot temeljno enoto lokalne samouprave – tisto "lokalno skupnost", o kateri govori 9. člen in ki je starejša od občine – ima po 154. členu vso pravico, da sama določi svoje uradno glasilo. To ni samovolja, to je dosledna izvedba ustavne določbe. Družina Bellis ne potrebuje dovoljenja države, da objavi svoja pravila v svojem glasilu, saj ji to pravico daje Ustava neposredno.

Z vzpostavitvijo Uradnega lista Družine Bellis (na naslovu uradni-list-druzina-bellis.eu) je družina zgolj formalizirala tisto, kar je dejstvo naravnega in ustavnega prava. V tem glasilu objavljeni odloki so veljavni predpisi avtonomne lokalne skupnosti – družine. So javno objavljeni, dostopni in s tem zavezujoči za vse, ki želijo vstopati v interakcijo (občevanje) s to družino. To dejanje ni upor proti državi, temveč je dejanje vzpostavitve reda, kjer so stvari postavljene na svoje pravo mesto: družina v središče, država in občina pa na obrobje, kot tiha služabnika, ki se vmešata le takrat, ko ju suveren za to prosi.