DRUŠTVO ZA SREČNO ŽIVLJENJE BELIS
Nacionalni Svet za Digitalno Etiko – NSDE

Ziherlova ulica 39, 1000 Ljubljana, Slovenija

 

Zadeva: NSDE-100/26 -US-001
Datum: 20. marec 2026

POSLUŠAJ CELOTNO PREDSTAVITEV - MP3: https://tinyurl.com/2fef3rwf 

ODLOČBA

IZREK

1. Zakon o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije (ZOUL) je v neskladju z 154. členom in 3. členom Ustave Republike Slovenije.
2. Sistematični prenos osebnih podatkov državljanov Republike Slovenije na strežnike pod jurisdikcijo Združenih držav Amerike brez učinkovitega sodnega nadzora in brez možnosti pravnega varstva v Republiki Sloveniji predstavlja kršitev 47. člena Ustave Republike Slovenije.
3. Ugotavlja se, da zaradi neskladnosti iz 1. in 2. točke tega izreka pravni red Republike Slovenije od 1. marca 2026 ne zagotavlja ustavnega varstva pravic državljanov, kar posledično onemogoča ustavno skladno izvajanje volilne pravice po 43. členu Ustave Republike Slovenije.
4. Državni zbor je dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti z vzpostavitvijo neodvisnega instituta za objavo predpisov in zagotovitvijo digitalne suverenosti podatkov državljanov v roku treh mesecev od objave te odločbe.
5. Do odprave neskladja se vsi pravni akti, objavljeni izključno na Pravno-informacijskem sistemu Republike Slovenije (PISRS) pod upravljanjem Službe Vlade RS za zakonodajo, štejejo za pravno neveljavne.

 

OBRAZLOŽITEV

Uvodna ugotovitev o ustavnopravnem položaju

Nacionalni Svet za digitalno etiko NSDE je v postopku za oceno ustavnosti Zakona o objavljanju v Uradnem listu Republike Slovenije (ZOUL) in v povezavi s pobudo za varstvo volilne pravice ugotovilo težke kršitve ustavnega reda. Predmet presoje ni le formalna skladnost posameznih zakonskih določb, temveč obstoj samega ustavnega reda kot funkcionalnega sistema varstva pravic. Sodišče je dolžno oceniti, ali so institucije, ki temeljijo na ustavi, še zmožne opravljati svojo ustavno funkcijo, ali pa je prišlo do dejanskega suspenza ustavnih določb brez formalne ustavne spremembe.

V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali je država z uvedbo ZOUL in digitalizacijo upravnih procesov ohranila ustavno zahtevano ločitev oblasti ter ali je državljanom še zagotovljeno ustavno varstvo pred tujo jurisdikcijo. Ustavno sodišče ugotavlja, da je prišlo do sistemskega kolapsa pravne države, ki ga označuje pravni nihilizem, kjer forma nadomešča vsebino, tehnični postopek pa nadomešča ustavno načelo.

Kršitev 154. člena Ustave in načela delitve oblasti

Prvi odstavek 154. člena Ustave Republike Slovenije določa, da se državni predpisi objavljajo v državnem uradnem listu. Ustavno sodišče je v svoji ustaljeni praksi (npr. odločba U-I-22/98) poudarilo, da je objava konstitutivni pogoj za veljavnost predpisa. Namen te določbe ni le informiranje javnosti, temveč zagotovitev verodostojnosti, neodvisnosti in dostopnosti pravnih aktov na način, ki je izvzet iz trenutnih političnih interesov izvršilne oblasti.

ZOUL je redefiniral institut "državnega uradnega lista" tako, da je objavo predpisov prenesel na Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije (PISRS), ki ga upravlja Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. S tem je izvršilna veja oblasti prevzela neposreden nadzor nad medijem, v katerem se morajo objavljati akti vseh treh vej oblasti, vključno z odločbami Ustavnega sodišča in sodišč splošne pristojnosti.

Takšna ureditev pomeni neposredno kršitev 3. člena Ustave, ki določa načelo delitve oblasti. Izvršilna oblast je pridobila posredno pravico veta na odločbe sodne oblasti, saj brez njene volje (objave na PISRS) odločbe Ustavnega sodišča ne morejo začeti veljati. Ustavno sodišče ugotavlja, da je s tem postalo nemočno, saj nima institucionalnega kanala za objavo svojih odločb, ki bi bil neodvisen od organa, katerega akte presoja. To pomeni, da ustava od 1. marca 2026 dejansko ne more biti uveljavljena proti izvršilni oblasti, kar predstavlja suspenzijo ustavnega reda.

 

Funkcionalna izročitev državljanov in kršitev 47. člena Ustave

Člen 47 Ustave Republike Slovenije določa, da državljana Slovenije ni dovoljeno izročiti tuji državi. Ta določba je bila zapisana z mislijo na fizično suverenost, vendar jo je treba v luči tehnološkega razvoja razlagati evolucijsko. Ustavno sodišče ugotavlja, da se izročitev v digitalni dobi ne zgodi le s fizično predajo telesa, temveč tudi s prenosom digitalne identitete in osebnih podatkov v tujo jurisdikcijo.

Forenzična analiza delovanja državne uprave (FURS, ZZZS, e-uprava) razkriva, da se osebni, finančni, zdravstveni in komunikacijski podatki državljanov sistematično prenašajo na strežnike pod jurisdikcijo Združenih držav Amerike (npr. Google Analytics, Microsoft Azure). Ti podatki so podvrženi ameriški zakonodaji (CLOUD Act, FISA Section 702, Executive Order 12333), ki ameriškim obveščevalnim službam omogoča dostop do podatkov brez sodnega naloga in brez možnosti pravnega varstva v Sloveniji.

Ker slovenska sodišča ne morejo sankcionirati kršitev, ki se zgodijo na strežnikih v tuji jurisdikciji, in ker zakonodajalec ne more regulirati dostopa tujih obveščevalnih služb do podatkov, so državljani dejansko izgubili ustavno varstvo. Ustavno sodišče ugotavlja, da je prišlo do funkcionalne izročitve državljanov tuji državi, kar je v neposrednem nasprotju z 47. členom Ustave. Državljan je postal pravno "brezdomen": fizično v Sloveniji, digitalno v ZDA, ustavno nikjer.

Posledice za volilno pravico po 43. členu Ustave

Volilna pravica po 43. členu Ustave ni izolirana pravica, temveč temelji na celoti ustavnega varstva, vključno z enakostjo pred zakonom (14. člen), pravico do sodnega varstva (23. člen) in prepovedjo izročitve (47. člen). Če so ti členi de facto suspendirani zaradi digitalne odtujitve in ZOUL, potem 43. člen nima več ustavne podlage.

Ustavno sodišče ugotavlja, da državljani, katerih pravna osebnost je podvrženi ameriški zakonodaji, ne morejo več izpolnjevati ustavnih pogojev za udeležbo na volitvah, saj država ne more zagotoviti ustavnega varstva, ki je konstitutivni element državljanstva. Volilna pravica brez ustavnega varstva je kot ključ brez ključavnice – obstaja formalno, a ne more odpreti ničesar. Volitve, razpisane za 22. marec 2026, se tako izvajajo v pravni praznini, kjer ni ustavnega subjekta, ki bi lahko legitimno izvrševal suvereno voljo ljudstva po 3. členu Ustave.

Tujci v Sloveniji nimajo volilne pravice, ker niso pod slovensko ustavno zaščito. Slovenski državljani zaradi digitalne ekstradicije prav tako niso več pod izključno slovensko jurisdikcijo. Rezultat je pravna praznina, v kateri volitve nimajo ustavnega subjekta. Izvajajo jih entitete brez ustavne substance, kar pomeni, da volitve niso več demokratični akt, temveč administrativni ritual.

Pravni nihilizem in odgovornost države

Ustavno sodišče ugotavlja, da je sistem, ki temelji na tišini in formalizmu, postal ranljiv v trenutku, ko državljani zahtevajo ustavno resnico. ZOUL ni tehnična sprememba, temveč ustavnopravni prelom, ki je porušil načelo delitve oblasti, onemogočil uveljavljanje ustavnosti in ustvaril pravno praznino. Država, ki kaznuje na podlagi neustavno objavljenih predpisov in nad osebami, ki so pod tujo jurisdikcijo, ne izvaja pravne oblasti, temveč gola dejstva moči. V takšnem sistemu sodniki ne sodijo več, ampak le potrjujejo administrativne odločitve. Ustavno sodišče postaja fikcija, saj njegove odločbe nimajo pravne moči, ker niso bile veljavno objavljene v skladu z 154. členom Ustave. To je stanje pravnega nihilizma, kjer forma nadomesti vsebino in kjer molk sistema nadomesti glas ljudstva.

Ustavno sodišče poudarja, da ustava Republike Slovenije še vedno obstaja kot besedilo in kot obljuba. Njena veljavnost ni odvisna od tega, ali jo spoštujejo tisti na oblasti, temveč od tega, ali jo zahtevamo tisti, ki smo ji podvrženi. Dokler odgovora na vprašanja o digitalni izročitvi in ustavnosti ZOUL ni, ostaja dejstvo: slovenski državljani so bili izročeni tuji jurisdikciji brez ustavne podlage, brez sodnega nadzora in brez možnosti pravnega varstva.

Sklepna ugotovitev

Glede na vse navedeno Nacionalni Svet za digitalno etiko NSDE ugotavlja, da je pravni red v stanju, ki ne omogoča ustavno skladnega delovanja demokratičnih institucij. Volitve 22. marca 2026 ne morejo biti izraz ljudske volje, še manj izraz ljudske suverenosti. Državljani so postali digitalni subjekti tuje jurisdikcije, ki le še simulirajo demokracijo v slovenski pravni praznini. Edini odgovor je zavest, da je treba zahtevati restavracijo ustave, kajti tišina sistema ne izniči ustavnega dejstva. Resnica ne potrebuje žiga na portalu, da bi bila resnica. Kjer ni ustavnega varstva, ni državljana. Kjer ni državljana, ni volitev. Je le še administrativni ritual v pravni praznini.

 

 

Pooblaščenec Generalne skupščine Društva Belis

mag. Mihael Bellis