DRUŽBENA POGODBA

 


USTAVA IN USTAVNA DOLŽNOST DRŽAVLJANOV

 

POSLUŠAJ CELOTNO PREDSTAVITEV - MP3: https://tinyurl.com/2fef3rwf 

 

I. Temelj – Plebiscit in družbena pogodba

Republika Slovenija je nastala z voljo ljudstva. Na plebiscitu leta 1990 so državljanke in državljani s svojimi glasovi izrazili suvereno odločitev, da si bodo svojo državo uredili sami. Ta odločitev je bila ustanovni akt – trenutek, ko je ljudstvo kot nosilec suverenosti sklenilo družbeno pogodbo. Ta pogodba ni bila sklenjena med ljudstvom in vlado. Ni bila sklenjena med ljudstvom in parlamentom. Sklenjena je bila med samimi državljani – med seboj smo se zavezali, da bomo živeli v skupnosti, ki bo temeljila na določenih pravilih. Ta pravila so zapisana v Ustavi. Ustava torej ni darilo oblasti ljudstvu. Je izraz volje ljudstva – zapis pogojev, pod katerimi smo se pripravljeni podrediti oblasti, ki smo jo sami ustanovili.

 

II. Ustava določi volitve – ljudstvo izvoli predstavnike

Ko je Ustava sprejeta, določi mehanizme za izvajanje oblasti. Določi, da bomo imeli volitve. Na volitvah izvolimo predstavnike – poslance, župane, predsednika. Ti predstavniki niso gospodarji, ampak služabniki ljudstva. Njihova naloga ni, da vladajo po svoji volji, ampak da izvršujejo Ustavo in zakone, ki so z njo skladni. To razmerje je jasno: Ljudstvo je suveren. Ustava je izraz suverenosti ljudstva. Državni organi so orodja za izvajanje Ustave.

 

III. Vlada, ki je izvoljena, ne more ukiniti ljudstva in ustave

Iz tega izhaja temeljno načelo, ki ga je treba razumeti dobesedno in brez izjem: Nobena veja oblasti – niti zakonodajna, niti izvršilna, niti sodna – nima pooblastila, da bi razveljavila ali začasno razveljavila Ustavo. Še več: državni organi nimajo pooblastila, da bi spremenili pogoje družbene pogodbe brez soglasja ljudstva. Volitve niso prenos suverenosti – so le prenos pooblastila za upravljanje. Suverenost ostaja ves čas pri ljudstvu. Kaj se zgodi, ko državni organi pozabijo na to? Ko začnejo ravnati, kot da so oni vir oblasti in ne le njeni izvrševalci? Takrat nastopi ustavna dolžnost državljanov.

 

IV. ZOUL in suspenzija 154. člena – primer odpovedi države

Zakon o objavljanju v Uradnem listu (ZOUL) je v očeh države morda le "tehnična sprememba". A v resnici je sprememba temeljnega razmerja med vejami oblasti. Člen 154 Ustave zahteva, da se predpisi objavljajo v državnem uradnem listu. Namen te določbe ni zgolj tehničen. Namen je zagotoviti, da je medij za objavo neodvisen od veje oblasti, katere akte objavlja. Zakoni, ki jih sprejme parlament, morajo biti objavljeni v mediju, ki ni pod nadzorom izvršilne oblasti. Ustavne odločbe, ki sodijo vlado, morajo biti objavljene v mediju, ki ni pod nadzorom te iste vlade. ZOUL je to razmerje porušil. Z njim je uradni list prešel pod neposredno upravljanje izvršilne oblasti. S tem je izvršilna oblast dobila posreden veto na akte drugih dveh vej – lahko jih objavi, lahko jih zamakne, lahko jih objavi na način, ki zmanjšuje njihovo veljavo. To ni več delitev oblasti. To je koncentracija oblasti. In ker Ustava koncentracije oblasti ne dopušča (3. člen), je ZOUL v svojem učinku protiustaven – ne glede na to, ali je bil formalno pravilno sprejet.

 

V. Odgovor državljanov: ustavna kontinuiteta

Ko državni organi ne opravljajo več svoje ustavne vloge, ko postanejo orodje za tiho suspendiranje Ustave, se težišče ustavnosti premakne nazaj na nosilce suverenosti – na ljudstvo. To ni "prevzem oblasti". To ni "upor". To je ustavna dolžnost. Državljani, ki razumejo, da je Ustava njihova pogodba, ne morejo ostati pasivni, ko jo državni organi kršijo. Če država ne zagotavlja več medija za objavo, ki bi bil v skladu z Ustavo, morajo državljani ta medij ustanoviti sami. Če država ne varuje več delitve oblasti, morajo državljani s svojim delovanjem to delitev ohranjati živo. Društvo Belis je s tem aktom naredilo prav to. Ni ustanovilo "vzporedne države". Ni se izključilo iz pravnega reda. Nasprotno – ostalo je znotraj ustavnega okvira in ga z lastnim delovanjem ohranja pri življenju.

VI. Pomen akta: Ustava velja, ker jo uresničujemo

Ustava ni avtomat. Ne deluje sama od sebe. Deluje samo, če jo nekdo uresničuje. Običajno so to državni organi. Ko ti odpovejo, jo morajo uresničevati državljani. Druge možnosti ni. Če bi vsi ostali pasivni, bi Ustava prenehala veljati – ne zato, ker bi jo nekdo razveljavil, ampak zato, ker je ne bi nihče več uresničeval. Zato je akt Društva Belis dokaz, da Ustava še vedno velja. Ne zato, ker bi ga državni organi priznali (še niso). Ampak zato, ker državljani, ki so suvereni, še vedno ravnajo v skladu z njo.

 

VII. Ustavna dolžnost ni izbira, ampak odgovornost

Državljani nismo podaniki. Nismo prejemniki oblasti. Smo soustanovitelji pravnega reda. Ko smo na plebiscitu sprejeli Ustavo, smo se zavezali, da bomo ta red spoštovali, izpolnjevali in ga tudi varovali. Ta zaveza ne preneha, če državni organi odpovejo. Postane le bolj pomembna. Društvo Belis te zaveze ni pozabilo. Zato je vzpostavilo lasten publikacijski kanal. Zato objavlja akte, ki temeljijo neposredno na Ustavi. Zato vabi druge, naj se pridružijo. To ni "pravni eksperiment". To je vaja v državljanstvu. In vsak, ki se je pridruži, potrjuje, da Ustava živi – ne v institucijah, ampak v ljudeh.

 

Ljubljana, 20. marec 2026
Uredništvo Uradnega lista Družine Bellis in Društva Belis